M A L I C A

(Anekdota-Gorenjska)

Dva znanca oba z Gorenjske je prijela lakota, pa sta se odločila da odideta na malico. Prideta v gostilno, se usedeta za mizo in pokličeta natakarja. Kva je za malco, ga vprašata. Dons imamo klobaso odgovori natakar. No poj pa kr eno polovičko, sta se odločila, natakar debelo pogleda in nič ne reče, čez nekaj časa pride nazaj z polovico klobase na krožniku in jo postavi na sredo mize in reče dober tek vama želim, znanca se pogledata in pričneta se pogovarjati kako bi razdelila klobaso, pa se res ne moreta in moreta sporazumeti med sabo, zato se odločita in pokličeta natakarja, da bi jima pomagal pri tem. Natakar pride in prosita ga , da jima pomaga pri razdelitvi. Natakarju je vsega že zadosti, pa jima reče, bom poklical šefa, če vama bo lahko pomagal in se odpravi iskat šefa, ki je ravnokar bral knjigo umetnost diplomacije pri reševanju problemov težavnih strank, natakar pride pred šefa in ga prosi, če lahko pomaga dvem strankam, šef vstane in se odpravi k mizi, pozdravi in jo vpraša:Kako sta, dobr, samo en majhen problem imava ali nama lahko pomagata pri razdelitvi klobase, en konc je namreč debelejši od drugega, tako, da po polovici ne moreva,razdelit, fajn bi pa blo da bi blo dobr za oba in to pravičn in nč drugač, šef se zamisl, pa še mal se zamisl  in še mal premišljuje, pa ga pričneta naša znanca mal priganjati, ker sta bla že fajn lačna in tud klobasa se je pričela že mal ohlajati, no nekj imam res za začetek, poj pa bo verjeten vse lažje, naša znaca sta bila že vsa na trnih, slišati sta želela, kaj jima bo predlagal, da bi se problem rešil in šef počasi, počasi reče in ju gleda v oči, da bi videl reakcijo.Po,posku…,kr malo je zajeclov, poskušajta, naj…naj…,še kr je jeclov, no pa je pomislu, kar bo, pa bo, upam, da ne bo štala in reče:Poskušajta, najprvo razdeliti špilo in takoj primakne še, oprostite prosim stranke, me čakajo, tako mu je bilo nerodno in je kr odbrzel iz jedilnice, naša znanca se pogledata, nista vedela ali sta prav slišala ali ne in prvi reče: špila je iz mojega gozda, ti si bučk drugi odvrne, drevo je bilo moje, to trdo bukovino dobr  poznam in tako sta barantala in barantala še celo uro, pa se nista mogla dogovoriti, klobasa, pa se je medtem ohladila in »naša zgodba se še ni končala in se nikoli ne bo!«….