
Potoki, nekoč polni življenja,
reke kot tekoči safirji,
morja, ki so nosila valove,
gejzirji, ki peli so iz zemlje.
-Povsod ekstaza, ekstaza smeti.-
Zdaj se hranimo s smetmi,
dim nam solzi oči,
v slepoti moralo dušimo,
v plamenih smeti gorimo.
-Povsod ekstaza, ekstaza smeti.-
Črno zlato je postalo krvavo rdeče,
zvonovi bijejo v temne ulice,
zlate ulice stare Evrope,
na tlakovcih spijo sirote.
-Povsod ekstaza, ekstaza smeti.-
Črne saje, tovarne v daljavi,
sivo nebo, luknje v zraku žgati,
strup v telesu, strup, ki zadavi,
duh prihodnosti v dimu zaspati.
-Povsod ekstaza, ekstaza smeti.-
Stari tempelj, mesa in krvi,
hitro razpade, hitro splesni.
zlati stolpi stare Evrope,
dimniki kličejo svetovne potope.
- Povsod ekstaza, ekstaza smeti. -
Odlična. Posebna.
Srečko K. bi bil zagotovo ponosen in vesel takšnega poklona.
Dragi mladi pesnik,
ne morem, da mi tale Ekstaza smeti ne bi bila najljubša iz tvojega opusa.
Kako ironično, že sto let nazaj je Kosovel videl edino rešitev Evrope v njenem koncu. Kar se pa dogaja danes .... zelo dobro si zajel. Sprašujem se le, kje, v čem ti vidiš vizijo in rešitev za današnji svet.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Erazem Skuk
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!