Prvi dih, kričav in gol,
kot jutro, ki se prebuja.
Roke, majhne,
lovijo svet, ki ga ne razumejo.

Koraki, sprva negotovi,
potem drzni kot veter.
Smeh odmeva po ulicah,
čas gradi nevidne mostove.

Ljubezni, kot pomladne reke,
prelivajo srce v svetlobo.
Roke se prepletajo,
v objemih se rojevajo novi začetki.

Dnevi se zgostijo v rutino,
življenje postane mirna reka.
V gubah kože zrastejo zgodbe,
v očeh se ohranijo barve neba.

In ko se nit življenja pretrga,
ostane spomin
in sveča, ki gori
v tišini vaškega pokopališča.

TimotejB