Pavza
Meglá se je nabrala nad zemljó
nagubana kot dolga nežna vlečka,
le redko drevje sega v noč nad njo,
a daleč je do zvezdnega zapečka.
Zobje ledeni grizejo povsod,
zasajajo se v žile otopele,
molči ob smrti gluhi nočni svod,
ko se razpenjajo ponjave bele
in mir, ki je prevezal korenine,
tišino plete preko polj, voda,
ko vlečeva vsak zase v noč spomine,
dokler se mraz med nama ne zmehča.
Saj hlad ne spremeni, da imaš me rad -
spet najdeva drug v drugemu pomlad.
Hvala, Caki
pri vas bo pomlad prej, kmalu kurenti odženejozimo :)
lpi
Hvala, Dejan,
ob tvojih sonetih se zagrejem :)
lpi
Čestitke k sonetu, ki zmehča tudi naš mraz ...
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 20. 01. 2025 ob 09:37
- Prebrano 787 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 371.4