Spomnem se jih nekaj iz otroštva... 

Meni je eno tako korito polno (ne ravno čiste vode :-)) enkrat v otroštvu zelo verjetno rešilo življenje.

Tudi sicer imam na vaška korita zelo lepe spomine. Na Tolminskem jih zaenkrat ostaja še kar precej, le voda več povečini ne teče brez preostanka skoznje in zbiranje ob njih je žal zamrlo.

V eno takšnih betonskih korit sem padel v Volčah, ko sem bil star ene tri leta in skoraj utonil. O tem sem napisal zgodbo v knjigi "Deček brez popka" - "Slike iz otroštva."

Bojan, ko bom imela možnost preberem.  Si z Volč? 

Prav zanimivo kakšne različne zgodbe imamo :-) Mene so pa popikale čebele na katere sem alergična in je hladna voda v koritu preprečila še hujši anafilaktični šok.

Ronja, do sedmega leta starosti sem živel v Volčah pri Tolminu, nato smo se s starši preselili v Ljubljano. Vesel sem, da se je srečno končala zadeva s čebelami!

S to pesmijo, ki je bolj opisna, sem segla v mladostni čas moje mame a tudi sama sem skoraj vse, kar je opisano, še doživljala ...  V preteklosti so veliko vaških korit porušili, ker niso več služila svojemu glavnemu namenu - napajanju živine. Zadnje čase pa so jih začeli spet obnavljati, saj so značilnost naših vasi.

Hvala za zanimive komentarje.

Lp Tolminka

Lepa pesem. Nova obogatitev zame.

Teh korit nisem poznala do sedaj, saj so na naših koncih predniki imeli vodnjake na dvoriščih.

V meni se večkrat porodi želja, da bi opisala stvari ali dogodke, ki so šli ali počasi gredo v pozabo. Mnogi v svojem času niso bili nič posebnega. A zaradi drugačnega načina življenja, danes postajajo dragoceni. Hvala Maša.

Lp Tolminka