Na vrhu, na vrhu zelene goré

sem končno začutil - tišino.

Kako si spočilo je trudno srce,

ki v hrupu življenja je bilo!

Tam gori, tam gori, kjer kavke leté

in mraz se preliva v toplino,

svobodno razširjam otrple roké

in zrem v neskončno modrino.

Kaj more, kaj more mi sivi vsakdan,

kaj mrkih pogledov stotine?

Saj najbolj sem srečen, ko sam se podam

med strme, visoke planine.

Le tamkaj nihče me ne vodi,

tam prosto usmerjam korak,

le tamkaj ves čas

žari mi obraz.

Le tam sem res jaz.

Tomaž Berginc