V črni noči iščem zvezdo,
v gosti megli iščem cesto,
v starih krošnjah iščem gnezdo,
v množici si iščem mesto.
Pa ne najdem zvezd na nebu
in ne ceste v megli.
Gnezdo je le v našem žlebu?
Nimam mesta med ljudmi.
Spet se, spet v nebo oziram,
ki brez zvezd je in temno.
Si morda lahko izbiram,
kaj tam vidim: luč/temo?
V črni noči si obljubim,
da poiščem svetlo pot,
da na novo se zaljubim,
da grem stran od starih zmot.
Tam nekje zdaj ena zvezda,
prav zares se v temi vidi?
So res v krošnji tudi gnezda?
Me kdo kliče: Pridi, pridi?
V novi dan bom zdaj stopila,
s tisto Zvezdo, ki mi sveti:
Najprej sebe bom vzljubila,
potlej pridem vas objeti!
Katarina Ambrož