resnica, ki spi v nas, se mizdi zelo lepo, ker šele ko se prebudim v , recimo, zavest trenutka, vidim, da kljub temu, da se okolica nenehno spreminja,je  od mene odvisno ali znam stvari obrniti sebi v "prid".

v naši kulturi smo kar že v masen psihozi ljubezni, ki kar prehitro lahko pozebe. brez ljubezni sem prazne cimbale, pravi sv. pavel. potem bo že res si mislim. ker ljubezen edina nima več vzroka. že, da preferiramo lepoto in vrlino, ampak to še ni to. lahko si samo zamišljam kakšna mora biti božja ljubezen, ki se na vse to ne ozira. 

v tuzemskem, je temu najbližja materinska ljubezen, ki je edina pripravljena z nami do konca tudi trpeti.

lep pozdrav

in močan objem,

m.