
Ko skozi čas počasi se sprehajam
in stotič v mislih meljem že stvari -
mi pav prekriža pot, ko že odhajam;
a on kriče se oglasi.
Bahavo hodi, pravzaprav stopica.
Za njim pahljača stoterih gre oči.
Je kot na nebu zvezda repatica -
ki tam lebdi, ki tam lebdi.
Potém na klopi vidim pol stoletja -
Obràz, besede, verzi vsi brez rim.
Pred leti tu sva našla vonj poletja;
a to sedaj je le spomin.
Predolgo ga pazila je le senca,
zato kot Ikarus se zdaj topi.
In z njim topi se najina frekvenca;
le kam polzi, le kam polzi?
Visoko v krošnjah listi šelestijo.
Norčavo veter skozi njih drvi.
Tako živi - napolnjen z energijo -
naprej hiti, naprej hiti.
Odlična! S ponavljanji dobi prav poseben zven! Sem večkrat prebrala.
pav, klopca in spomini
Ko se čas ustavi, preden odhiti naprej. Prelepa.
Drage:
Nada, Ronja, Tuskulum in Maša
... hvala za branje in komentarje.
Bodite dobro!
Marija
Marija, pesem, ki nas nagovori ...
...in znjim topi se najina fekvenca ...
Lp, Caki
ja, s frekvencami je včasih križ (*_*)
... se najdejo, pa spet razidejo.
In kdo bi jim lahko sploh kaj zameril, ko pa vijugajo nevidne, neotipljive, pa vendar zelo pomembne in takorekoč vsepovsod prisotne, če se kdaj razidejo
ali pozabijo, kje jim je matična stacionarna postaja.
Bodi lepo in hvala za dotik,
Marija
Čestitke k ujetju polzenja časa v pesmi tudi z moje strani,
lp, Ana
Hvala za postanek in komentar,
Ivan.
Bodi lepo, Marija
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: triglav
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!