
Slišim topot konjenikov,
prah se dviguje kot oblak,
ovije vsako posamezno misel.
Noge konj skoraj pomendrajo
preostalo semence upanja,
ki se razcveti v željo po rešitvi:
O, naj me zadnji konjenik
dvigne v svoje sedlo,
da greva skupaj v galopu
drugačnemu jutru naproti.
Vstopiva skozi sijaj zarje
v deželo dobrohotnosti.
V deželo dobrohotnosti - na konju.
Le brž pot pod noge in kopita.
Tam bo semence zagotovo vzklilo.
Lepa pesem.
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: Ronja
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!