
Z upajočimi očmi zre v ljudi,
na vogalu tržnice, mrazu sedi.
V dlani tresoči žveplenke drži,
tisti ki jih kupi, ji dan podari.
Pred bridkim koncem ujme odréši,
ne v snegu, postelji mehki na toplem zaspi.
Nikoli se ne bi mislila, da bom kdaj živela v takšno družbi. Žalostno.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Dragon
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!