
Dežne kapljice se spuščajo
na moje gole roke
ki na tem sprehodu ne zmrzujejo
trobentice že barvajo z rumenimi cvetovi
rjava pokopališča jesenskega listja
zraven njih pa mali teloh
še sramežljivo sklanja cvet
čaka da odpre lepo čašo
in ponudi čebelam prašne pelode
one še spijo v panjih
čeprav topel veter
trka na pisan čebelnjak
Lepooo
... že s pridihom pomladi.
Le: svojo, svoje, svojih, bi se dalo z lahkoto pogrešiti, kaj meniš?
lp, Marija
Krasen utrinek vsega tega drobnega življenja, ki oznanjajo, da so se dnevi že pričeli daljšati.
Spokojna pesem. Lepo sporočilo.
Super je!
Mene malce zmoti edino
... in ponudi čebelam prašne pelode
ki še spijo v panjih ...
morda bi bilo bolje one še ...?
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Maks Jamski
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!