Besen sem taval po ulici.

Zavil sem v prvo trgovino in zavpil:

"Dajte mi rože!"

Nežen dekliški glasek je bil preplašen:

"Kako prosim?"

Ponorel sem:

"Ma ne ti mene prosjačit! Daj mi rože, mejdun!"

Deklič je bil ves iz sebe:

"G....g....gospod, pri nas nimamo rož!"

Še bolj sem popenil:

"Potem pa zaprite trgovino!"

Poln gneva sem izstopil in pljunil mastno slino pred vhod.

Zavil sem v naslednjo prodajalno,

kjer se je zgodba ponovila:

"Dajte mi rože, mejdun! Hitro, hitro!"

Prodajalko je zanimalo, koliko, katere.......

Skoraj se mi je zmešalo:

"Daj mi cel šop nageljnov in stebla zlepi skupaj s selotejpom, pa hitro!

Nimam časa!"

Dobil sem tisti "pušeljc", ga plačal in tistemu bitju za blagajno na pult vrgel

še 10 evrov: "Naj bo za sladoled, če ga rada ližeš!"

Babnica je zardela kot rožnata marela,

sam pa sem bil že v naslednji trgovini:

"Dajte mi tri sveče!

Tri sveče hočem!

Tri ta velilke sveče mi dajte in to hitro. Hitro, razumete, nimam časa!"

Dobil sem zahtevano robo in osebku za blagajno dodal še 4 "cukre":

"Na, če jih rada ližeš!"

S polnimi rokami krame sem hodil po ulici.

Od nekod se je pripeljal avto.

Mislim, da je bil taksi,

čeprav nisem bi siguren.

Dvignil sem palec,

tisti človečnjak se je uistavil,

da sem lahko na hitro skočil v kabino in

se zadrl: "Pelji me na "britof"! Hitro, hitro, mejdun, nimam časa!"

Tip je bil predrzen: "Kam pa se ti mudi?"

Ponorel sem:

"Tole robo nesem mrtvi babi na grob!

Sploh te ne briga, kam se  mi mudi!

Pelji me na "britof" za zabaviščnim parkom!

Hitro, hitro, sicer te kresnem po glavi!"

Tip je kašljal od nervoze,

sam pa sem se praskal po vreatu.

Končno sva prispela do tistega zapuščenega "britofa".

Plačal sem mu dvojno in mu v roko stisnil še pet "cukrov":

"Na, naj bodo za tamale, bodo lizali!"

Bilo je na ulici.

Babe nimam.

Katera pa bo sploh gledala tipa iz ulice.

Rože sem samo gledal,

o svečah pa sanjam vsako noč.

Na Svoji Poti