Iščeš razlago,
pa je morbidno vse, kar najdeš.
Pesem je ogrizek pojedenih zaobljub,
preliv čez razkosane dele sprevrženih sprejemanj.

Kličeš po še,
pa ne dihaš več zares.
Nisi še postala odvisna od svojih
vsakodnevnih pohlepnih, v naslage zloženih,
plesnivih ostankov pričakovanja.

Zato lebdiš in lažeš rumeni noči -
da ti je vseeno,
da ti vse, vse in še več leži v medenici,
da te praskanje v neraziskani notranjosti
pogoltnjene resnice ne gane ...
Medtem ti dan neprizanesljivo slači
raztegnjeno povrhnjico.

Čas leno žveči poledenele kaplje,
ki jih sama ne prestrezaš,
razbarvana lica pa z zamikom prezirajo
lastne smehljajoče utrinke.

Ko jutri Poveš,
povej sebi.

Lidija Brezavšček - kočijaž