Že dolgo hóditi mi po zemlji je dano,

imel sem srečo, lahko bi prej jo zapustil... 

Večkrat pomislim kaj prišlo bo za mano, 

odločitev o tem bom usodi prepustil.

Vem da nobeden nič se ne spomni, 

od resnic bi verjetno vsem se zmešálo. 

Morda déjà vu me kak včasih opomni, 

kako me že enkrat je tukaj peljalo.

Verjetno vsi imamo to varovalko, 

ki ne pusti nam kaj vedeti od prej,

pravi čas stopi na bremze stopalko,

pripelje nas le do začrtanih mej.

Verjamem da v vsakem naslednjem življenju, 

pot sreče nekje naju spet bo združíla,

molitvi uslišala, obeh hrepenenju,

znova in znova se bova ljubila. 

Dragon