
Zgodbe iz pajčevine,
razpoke v prahu spominov.
Mladost – le obris,
zarisan v megleni dih jutra.
Besede, nekoč jasne,
zdaj šepetajo kot veter med valovi.
Razpadajoča fotografija,
osebe na njej so zgolj sence.
Pajčevina skriva sledi:
otroški smeh,
korake po makadamu,
poletje, ujeto v jutranji rosi.
Se spomniš kako je bilo?
Nit je tanka, krhka,
a prepletena z nami –
mreža, ki drži drobce časa,
dokler jih ne odpihne.
In ko izgine vse,
pajčevina zbledi v zrak.
Za trenutek – morda –
ujameš svetlobo v njenem lesku.
Hvala ti! Vesel sem, da ti je pesem všeč. Vedno je lepo, ko lahko svoje misli delimo skozi besede.
Lepa. Nežna kot pajčevina a krepka kot pajčevna nit.
Čestitke k pesmi o (življenjskih) nitih tudi z moje strani,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: TimotejB
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!