Nevidno seme v njej kali v večnost, uzrtje, cvet duha, tam med grobovi.

Minevanje je prehitro! Ustavljanje preredko!

Lp, Caki

pozdrav, Caki. 

od malega vem, da če bi hotel govoriti o enem, absolutnem, bi moral molčati. 

uzrtje je nekaj trenutnega, vendar se tudi z analizo do nečesa dokopljemo.

poskušamo premostiti dualnosti, materija-duh, obstoj-neobstoj, itd. zavest časa, ki smo, pogreša odrešujočo milost iz katere bi se lahko uzrli kot celota, totaliteto svojega bitja. in tudi to je samo opis.

ki ne pelje h katarzi. namesto tega ustvarjamo zgodovino, ustvarjamo čas. in težko nam je prestopiti prag zavesti, v "zavest trenutka", ki je tudi večnost, kar nespretno imenujem milost. 

in tudi tokrat mi je verjetno spodletelo. poskušam narisati cvet, ki ne mine, čeprav se tudi meni čas izteka in je vse iluzija, ideja, dokler se ne zgodi.

lp, m

miko, lepo, da si se ustavil in podaljšal bit. Glej, tam se izteka reka ...

Bodi Dobro!

Lp, Caki

lp