Njen šal, z vonjem sivke in vetra,

je ostal na kljuki,

rahlo zasukan kot vedno.

Od tam je gledal vrata,

ki se niso več odprla.

Praznina ni bila krik,

niti ne razpoka,

le dolga, počasna zima,                                                                                              

ki je vsrkala barve iz kože,

preoblekla svet v sivo volno.

Vse je bilo na svojem mestu –

njena skodelica z razpoko,

napol prebran roman,

pogled skozi okno,

kjer ni bilo več njenega glasu.

Med dvema korakoma je bila senca,

ki se je razlezla po dnevu.

Ne ogenj ne pepel,

samo nekaj, kar je ostalo brez sledi.

TimotejB