Zmrzal se je zajedla
v mlada nedra
v bele stene molka.
Pomaranča se trklja
zvonci umijejo tišino
in v ustih
se greni vino.
Dlan poišče zavetje
v trnju bližine,
ki ne mine
z razhodom v dan,
pritrkovan
premražen,
izšepetan.
Želje brnijo
obljube se lepijo
na hrapavo stran duš,
ko svetloba obriše
kelih pridigarjev
in da večnosti priklon,
da smo naenkrat
starajoči
v nihaju od nekdaj do zdaj
v nov maj
v luč.
Njej pa se zdi,
da za oknom
bedi tuj obraz,
ki ga krči mraz
in je maska mladosti
razprhle v lučeh,
v čase,
ko je bil že poljub
greh.
Vonj praznika
vrne vzdih
v srce
ki leti v nebo
v toploto
v oblačna krila upanja.

Zakawsky