Otroški pogledi
so samotno hodili
v prezrelih korakih
za malega otroka

ko prazen dan
ni niti potrkal,
vsiljeno nepovabljeno
hodil v časove

brez imen
in varnih rok,

brez rame,
samo pest je tepla
in vlekla za lase
in pas ni bil osamljen,
ko je vihral
za tekoče sledove.

Moč rasti povečala je
majhno kožo,
navidez močnejša
zgleda zdaj.
Na videz.

Dva sta bila potrebna,
niti enega od dveh,
na distanci občutka
obstanka,
v sredini globine
ostaja mehur,
prazen balon
v strahu deficita,
z njim zdaj hodim
v novo jutro.

Očitna za oči,
boleča za srce,
nesrečna za dušo.
Istočasno prihajam,
odhajam v trenutke.

Ker sem še.
_____________________
Kako dolgo še bom?

IŽ-lev