Moj epitaf
Velik səm ga žru, preveč səm ga srou,
sam to lahko rečem, de nəč mi ni žou.
Nəč nism ustvaru, use səm pugnou,
tko kokər səm mislu, de nejbəl je prou.
Lagou səm pa kradu, ukol se kurbou,
čluveškəh zakonou nisəm spuštuvou.
Velik səm jəh fasou, dost grenkəh požrou,
še sreča de nism nubenga ubou.
No, nam se spukoru pa nam se skesou,
že zdaunej səm dušo kusmato prudou.
U vaše nebesa zagvišən nam šou,
grem raj med ta svoje - prjatle u pekou,
med kurbe, kurbirje, med pijance, dumou,
təm fukou bom, žəru, pa piu pa kuzlou.
V blagi spomin kurbirju Franceljnu Villonu.
Jejhata.
Realnost, pred katero si zatiskamo oči: da smo vsi krvavi pod kožo in da nihče ni popoln.
V tem duhu - simpatična pesem.
Hvala Maša. Tvoje pesmi prav rad berem. Vse dobro v novem letu.
Všeč mi je tole, boljše kot tiste moje kvartine po Villonu, lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Gregor Markič Factotum
- 31. 12. 2024 ob 10:22
- Prebrano 307 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 133.04