iz srca

skrivnostnega, ki je kot slika
celota ali le del površja zemlje, kdo ve
divjega, ki bega sem in tja
v vse smeri na zemljevidu
sonornega, ovitega v globino jezera
in ne ustavim občutek padanja z noro vrtečega sveta
preseneti me v hipu glas
saj to sem jaz
v mojih ustih moj obraz
ne veš, morda
začutiš le povoskane obline
in notranjost, ki vsa drhti zaradi nepozabne svile
in sipine se premikajo v ritmičnih valovih
s kapljami, ki nabirajo se v žlebovih
zavite v beli vrh zaledenelih gora
in moja pot se lesketa
za sabo riše pramen, če bi želel priti
in se z menoj med ostre skale skriti
v temno špranjo, da prespiva
tam pod nedostopnim slapom, ki bobni
in midva se stisneva v ljubko uho
med zvončnice, da se ob svitu v semena spremeniva


dan je toplejši
in zelo sem resnična
da še luna se zazdi drugačna

sheeba