Oh, ko le imel bi ga!

Najboljšega prijatelja.

Saj nama z ženo prav vse štima,

a ves čas le ženska rima...

Nimam s kom deliti piva

in o športu modrovati,

pa oblin občudovati,

ki soseda jih ne skriva,

mastnim vicem se režati,

babi, ki parkira bočno

ali hoče speljat' z ročno.

Moški je pogled na svet

pač drugačen, kot sekret:

dečki lulamo stoječki,

babe kvakajo kot žabe!

No, saj dedci včasih tudi,

če se ravno ne zalotiš,

da strmiš v ženske grudi

ali pa v njeno... polt.

Je poltenost in obscenost

moškim v zibko položena,

tiho čaka, čaka, čaka,

da obsede ga, junaka,

kot se po obedu rigne,

jasno je, da on se dvigne,

kadar ona prikoraka,

je pač taka, taka, taka,

da obsede ga, junaka.

A če nimaš s kom deliti

zmagoslavja ob trofeji

in nazdraviti in spiti

in stoječki ob živi meji

o življenju modrovati,

še za eno rundo dati,

kaj pomaga naga baba?

Torej, si lahko prijatelj,

da deliva zgodbe sočne

(ni nujno, da so čisto točne)

in nazdraviva trofejam

športnim, saj so vendar naše,

najine... Ah, kak' to paše!

Še eno rundo daj, točajka,

skupaj bova zdaj zapela,

lepa si kakor gazela,

a zmoreva le kak haiku.

Bravo midva, ki sva tu

se končno našla, juhuhu!

Bravo, zdaj imava ga,

najboljšega prijatelja!

Četudi le za eno noč

bova pila na vso moč.

Matjaž Lutarič - Lynx