Polnočni zvonovi
Prazni kozarci odsevajo
trenutek veselja,
ki je že izpuhtel
v hlape pozabe.
Svetloba več ne zveni,
sveče so se skrile
v škatle, ki čakajo
nov krog praznih obljub.
V meni ostane tišina,
krhka in brezčasna,
kot sneg, ki se topi
v ritmu tujega koraka.
Kaj je bilo zares?
Pevci v daljavi?
Okrašena drevesa?
Ali le votla želja,
da nekoč doživim nekaj,
kar ne bo zbledelo?
Novo leto diha
neobremenjeno s tistim,
kar ni bilo izgovorjeno.
Zvonovi so že odšli.
Pogosto se naša najgloblja hrepenenja nekako kar sama od sebe "obesijo" na nek v naših očeh pomemben dan. In ko se ta dan že zgodi, se počutimo prazne, ker se ni uresničilo tisto, kar največkrat še sami ne vemo kaj naj bi sploh bilo...
Odlična pesem!
Zvonovi nikoli ne odzvonijo. Smo v nenehnem nadčakanju, da se zgodi tisto, kar si želimo in da se ne zgodi tisto, česar si ne želimo ...
Lp, Caki
Težki so dnevi pred iztekom leta
... jaz komaj čakam 1.1. in umirjenost in nekakšno mehkobo, ki me zajame tega dne. Če pa sneži in je narava pokrita z mehko tuhnjo in ni videti ostankov petard, sem pa sploh srečna. In vsaj ta dan uživam in tudi zvonovi se slišijo
kot kraguljčki na saneh s konjsko vprego.
Lepa pesem, Timi!
Bodi dobro, Marija
Pesem prav za ta večer ... Čestitke, lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: TimotejB
- 28. 12. 2024 ob 18:23
- Prebrano 333 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 144.92