Ko si odšla, nisem zaloputnil vrat,

postavil sem oljenko na okno

in čakal veter z zahoda.

Radost nad zadnjo zmago,

sem zalival s kapljami rose,

na robu tišine.

Razgradila se je meja,

ki ločuje naše lupine

in ljubezen se je razprostrla

čez in čez.

Nama je ostal objem,

ki je z mehkobo pomladi,

vgrajen v srčne labirinte.

Dvigujem čašo te pesmi,

za brezmejne širine,

kjer se srečamo,

kadar vse mine,

draga Ida

Miroslav Tičar