Sirota

zvečer
zaklepaš svoje veke
s tisočerimi ključi
in jih surove pogoltneš
vsak dan
da le ne bi izpustila
pošasti iz svojega grla
včasih jo slišimo
kako tuli v luno
ki vsa ledena otresava
snežni prah srha
in naredi sirotišnico
tako čudovito belo

veš
prihodnost ne obstaja
preteklost pa je zapisana
v drugem jeziku
ki samega sebe lušči v nič

pravijo
da nisi sirota
saj imaš luno in zvezde
ki te spremljajo po hodnikih
tvojega majhnega življenja
in imaš sonce
ki oblizuje tanke slane poti
da ti sanje
ne morejo slediti

želiš
jih razumeti
vendar so besede
kot iz peska
uhajajo med prsti
in spet si lačna

 

Žiga Stopinšek - Sigi

Ana Porenta

urednica

Poslano:
04. 02. 2012 ob 20:51

Obrazložitev uredništva o izboru pesmi za pesem jeseni 2009:

Pesem z drugoosebno, (vse)prisotno, a skrito navzočnostjo sledi siroti po ozkih mejah bele sirotišnice. Lirično odstira plasti osebe, ki je hkrati zamolčana in znotraj bogato zgovorna, ki je s samoobvladovanjem zmožna biti tiho kljub pošastni potrebi po izpovedi. Mogočno deluje metafora pogoltnjenih ključev, ki razrežejo besede v grlu, da ne morejo biti izrečene. Z navzočnostjo neživega, zvezd, lune in sonca – stalnih spremljevalcev sirote – avtor izostri sliko osebe, ki umolkne v praznem, belem in neodzivnem svetu in navznoter kriči in roti za pozornost ter si hkrati prizadeva biti prosojna in neopazna in mrtva v živem telesu. Njena tolažba, skoraj mantra:
 „prihodnost ne obstaja
preteklost pa je zapisana
v drugem jeziku”
sporoča, da je pogreznjena v usedlino druge kulture in jezika, ki ne zmoreta vstopiti v komunikacijo z novim svetom, v katerega je bila pahnjena – prihodnost je zgolj utopija – in ta trenutek je le luna tista, ki se ji ne umika in v katero se včasih izkriči. 
V tišino, v katero kdaj pa kdaj slišijo kričati siroto, nihče ne stopi, tudi neživa nebesna telesa, ki jih želi razumeti, ne (po)znajo njenih besed. Pesem doživljamo tudi kot prispodobo odtujenosti, samosti v (prenaseljenem) svetu, v prostorih (sirotišnicah), polnih ljudi in besed, a brez topline in brez pomenov. Iz pesmi veje resignirana prilagojenost na neznano in tuje okolje. Tisti, ki išče besede, ostaja nepotešen, neopazen, postaja nič. Pesem s svojo metaforiko in globino odstira neopažene boleče odtujene praznine sodobnega človeka.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Žiga Stopinšek - Sigi
Napisal/a: Žiga Stopinšek - Sigi (skrbnik)

Pesmi

  • 18. 10. 2009 ob 15:37
  • Prebrano 110284 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 930

Zastavica