
الألم يصرخ
قالت ويداها تعصران الزمان ندما وحرقه واحزان
هذا الحقد ليس من لباسي
ولا هذا اللؤم من حذائي
كل ما يقال هو هذي
وكل الرجال اصبحو نساء
كيف لي اعرف ان الكلام اصبح هراء
كيف لي ان أدرك ان العقول اصبحت خواء
كيف لي ان اقدس ما لا يستحق البصاق
متعبه انا ولا لي في القول عزاء
فاين اذهب من هذا الكرهه فالحياة لا تختار المكان
ولكني ما زلت نصبا من الايباء فكيف يمكن ان تهدم الحريه في الاحرار
ما دام فيهم دم احمرا قانيا كورود نيسان
Bolečina kriči
Je rekla
njene roke so stiskale čas z obžalovanjem goreče in žalostno
To sovraštvo ni iz moje obleke
Niti te podlosti iz mojih čevljev
Vse kar je povedano je to
In vsi moški so postali ženske
Kako naj vem, da je govorjenje postalo neumnost?
Kako naj spoznam, da so umi postali prazni?
Kako naj posvetim tisto, kar ni vredno pljuvanja?
Utrujen sem in nimam tolažilnih besed
Kam grem od tega sovraštva?
Življenje ne izbira kraja
A še vedno sem spomenik sramote
kako se lahko uniči svoboda med svobodnimi ljudmi?
Dokler je v njih kri, živo rdeča kot aprilske vrtnice
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: faeq
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!