Koža časa
Na robu tržnice, ob koncu dneva,
moški v ponošeni jakni sedi v tišini.
Iz žepa potegne ključ,
kot bi hotel odkleniti svet,
ki je že zdavnaj izginil.
Ob njem ženska,
v obleki, ki nosi spomine,
polaga krompir v mrežo,
vsak kos obriše z dlanjo,
kot bi božala izgubljene dneve.
Obrne se k možu in vpraša:
»Se ti še kdaj sanja o njih?"
On skomigne
in obrne obraz proti vetru,
ki odnese njune korake
skozi prazno ulico.
Toliko vprašanj se odpira ob tej sliki. Odlična.
Čestitke za izrazno moč pesmi!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: TimotejB
- 24. 12. 2024 ob 19:17
- Prebrano 238 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 114.31