NI ČUTIL
Srce sem zlato podarila mu
in srečo zanj po svetu sem iskala
pa mi strup natočil je
in roka mi njegova rano je zadala
Ni čutil
da oči ga moje iščejo
ni čutil sreče in veselja
ko iskala sem njegov pogled
in ko sem boga rotila
da se izpolni moja želja
Z lahkoto je prignal bliske nad oblake
in točo
da bi ranila srce moje
želel je
da uniči me vihar
pa so rešile roke me tvoje
Sprašujem se iz dneva v dan
kje zlato je srce
ki sem mu dala
zakaj ga v sebi več ne nosi
in kje je sreča
ki sem jo zanj iskala
Vse te darove je pohodil
in ni izpolnila se moja želja
da skupaj srečna bi bila
in stopala po poti polni bi veselja
Milena, v pesmi(h) uporabljaš preveč klišejev (srce, rane, sreča, neizpolnjene želje) in se preveč smiliš sama sebi. Poskusi se malce oddaljiti in zapisati drugače.
LP, mcv
.jpg "Nada")
Ljubezen pusti sledove, ki se vedno znova zlijejo v stihe.
Vsem prisrčna hvala za komentarje. Bom se potrudila in pisala malo drugače...če bo šlo.
Lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milena
- 22. 12. 2024 ob 18:15
- Prebrano 166 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 13.79