
S slemen gričévja kvačkana pahljača,
iz zank izrabljene svetlobe dneva,
se para, z dihi zadnjimi odmeva
med prsti rôke, ki Zemljó obrača.
Luči za okni se množijo v roje
kot v žitnem polju junija kresnice,
že mesto si nadeva novo lice,
v zvoniku zvon večernico zapoje.
Le komu zadnjič, komu prvič bije,
ko kakor ptica poleti k ušesom
in se med žubor živih v nič razlije,
neslišen je ob níčevosti kresu,
ker se pod leskom šare mnogo skrije,
kot vrvice, ki dane so telesu.
Vrhunsko. Jaz se sicer vedno pošalim, da dokler ga slišim (zvonec) že ne zvoni meni. Čeprav poznamo tisto, ne sprašuj komu zvoni... LP
Vedno znova drugačni, čudoviti pesniški opisi sveta okoli nas in pomislim: tisoči umetnih lučk ne morejo preglasiti lepote roja kresnic v juniju.
Reči kao kresnice, meko i toplo heklane u paučinu - stvaraju blago pretpraznično raspoloženje upotpunjeno zvucima zvona u daljini. Koje nas uprkos lepoti podseća na prolaznost života, na činjenicu da isto bije - nekome prvi, nekome poslednji put. Majstorsko tkanje.
lp, Jagoda
Popolnoma prevzet nad temi verzi sploh ne vem, kaj zapisati, da bi izpostavil vsaj kanček tega, kar prinaša ta sonet. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Veliko lepih podob, izvirno besedje, odlične metafore.
Sploh lahko od tebe pričakujemo manj?
LP, mcv
Srčna hvala vsem
z opravičilom, ker se ne zahvaljujem vsakemu posebej ...
Se znova tkejo v dni megle
kot goste, vztrajne pajčevine,
a že korakam z mislijo, ki gre,
iztrgat vozle iz te raskave tkanine.
Objem vsem
pi
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!