Govori mi ljubezen.

Z neba je padla kumara.

Barvasta, ravno prav kosmata,

pravokotne oblike.

Dovolj velika za noge,

ki sem jih posadila pri tebi.

S palcem sem obkrožila

njeno samoto in jo spustila.

Usedla se je na tvoje srce,

rdečo gmoto sredi zamolka morij,

in zavriskala

kot srna z lovskim klobukom.

Zakaj se smehljaš?

Ker sem kobilica,

ki vidi vrano, ko zavira

in nepremične krave

z roza torbico

in prašička z rogovi.

Kje?

Na tisti strani, ki ni sama.

Ni sama?

Ne.

Vsaka stran je sama. Naslednja stran ni več prejšnja.

Ni res!  Moja stran ima dovolj prostora.

Za?

Za ljubezen, seveda.

Kaj je ljubezen?

Ljubezen je sekunda,

v kateri se začne in konča

trk titanov.

Je obliz tvoje slike

na poti v samoniklo mesečino.

Je najkrajša beseda,

ki jo molče

spregovoriva hkrati.

Je tulec spominov, ki ga napihneš

in pustiš oveneti.

Je vožnja brez koles,

ker so poniknila v pojočih močvirjih.

Je največja skleda z dotiki,

ki si jo lahko povezneš na glavo

in preštevaš neskončnost.

Ljubezen je vilinji srk vulkana.

Kakšne barve je?

Zelene. Kot vrenje pomladi.

Ker samo zelena čuti kapljo,

visečo z razpraskane postave.

Vesna Šare