
Ob blaženih nočeh nikoli nismo želeli manj kot vse.
Nekdo je rekel,
da si želi ostati del usode, ki je pravzaprav ves čas le igra.
Nekdo je rekel,
da bo poskusil strniti misli v en stavek.
V en okus.
V en dotik, ki zapelje v slepo ulico.
V en barvni odtenek.
V eno samo zvezdo na nebu.
V eno pentljo,
ki bo ves večer visela z lasišča.
Nekdo je rekel, da se bodo na mestnih avenijah kmalu ugasnile vse luči.
Nekdo je vnovič rekel,
da ne bodo solze radosti uspele pogasiti žerjavic, prasketanja isker.
A, ko se zatečeš v pretrde skorje,
v sredice,
kjer prevladujejo grenkoba
in prevelike razdalje.
Ko ves premražen prižigaš sveče.
Ko se počasi čez leta kot gosenica zabubiš
v svojo lupino.
Ko se kakor Andersenova Deklica vračaš tja, na tisti hladen korzo nezavednega baranta in prodajaš svoj lasten obstoj, dokler izžet ne zaspiš - šele takrat svoje srce zložiš v dišečo vsepovedno tišino,
ki jo okrasiš z večno živimi spomini
za prihodnje rodove,
za danes, jutri,
za to kar je resnično pomembno,
za to kar edino šteje.
srce zložiš v dišečo vsepovedno tišino,
ki jo okrasiš z večno živečimi spomini
...
občudujem, kako si ubesedil
Ronja. Hvala! Adventni oz. božični čas in nenazadnje sam božič ni samo sijaj lučk, daril in okraskov, ampak je pomembno doživeti in začutiti ljudi med ljudmi. Škoda praznovati praznike, če pa v prazničnih dnevih ne začutiš ljudi. Živih in pokojnih. Pa vera ne igra vloge. Vera ni pomembna, pomembni so spomini. Hvaležen za spomine. Ne dajem nič na verske praznike, ker nisem vzgojen v tem duhu. Dajem pa veliko na spomine. V tem času pogosto zahajam na pokopališča.
Lp, J
Čudovita pesem. Kot bi, besedo za besedo, odvijal presenečenje.
Razmišljam o lastni asociaciji:
Najprej je otrok. Preprost v vsem, tudi v željah.
Potem je odrasel. Dela kar pač delamo odrasli, povsem resno.
Potem se postara. Ugotovi, da mu zopet bolj ustreza preprosto, otroško, pristno.
Tisto najpomembnejše zopet pride do izraza.
Maša! Hvala ti, fa si se oglasila.
Globoko se strinjam z napisanim.
Prazniki prihajajo. Polni bodo in so tujerodne magije. A največja magija je naš odprt um. Za boljši svet, za zatrtje vsega, kar ga potiska v hlapčevstvo in nevednost. Zmeraj so živeli ljudje, ki so se upali upreti mračnim silam, pokazati pot razsvetljenja in znanja. Bez njih bi še zmeraj tavali v temi srednjega veka, ki se zdaj zbuja v drugačni preobleki.
Po drugi strani pa je življenje darilo. Darilo se spodobi sprejeti, si ga ogledati, pa tudi prejeti, občutiti, povohati, okusiti, uživati in uporabiti. Darila so namenjena v dobro. Vsak dogodek, tudi velik problem v sebi nosi darilo - izkušnjo, doživetje, smisel življenja. Za nami bodo ostale zgodbe in spomini, pomembno pa je zgolj, da ostanemo dobri ljudje, zvesti SEBI, ponosni nase, z dvignjeno glavo, in da ohranimo ljubezen in spoštovanje do sočloveka.
Lepe dni ti želim, ki so pred nami. Lp, Jernej
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Jernej Jager
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!