Svojega očeta nisem dobro poznal.

Spomnim se, da je imel rad pistacijev sladoled, še preden je pistacija postala popularna v čokoladah in rogljičkih, 

da je navijal za Arsenal,

bil copata,

ni imel stila in da je oboževal pivo.

Vse ostalo sem potlačil pod njegov podpis, ko se je ob ločitvi odrekel nama z bratom, da mu ne bi bilo potrebno plačevati preživnine.

Ljubezen do piva je tudi edino, kar upam, da sem podedoval po njem.

Če me že ni naučil moških opravil in kako se obriti, sem hvaležen za lekcijo, kakšen moški ne želim postati.

Morda se ne bere tako, a mu ničesar ne zamerim, saj zamerimo le tistim, ki jih imamo radi.

Težko pa imaš rad nekoga, ki ga mentalno prerasteš pri desetih letih.

Nekako takrat sem prebolel njegovo smrt,

čeprav je resnično umrl precej let pozneje.

Nisem jokal niti žaloval za tujcem, kot so ljudje na pogrebu, ki sem jih videl prvič v življenju, 

ali pa moj brat, ki se z njim, tako kot jaz ni videl petnajst let,

najina mati, kateri je bivši mož pustil svoj del kredita za hišo

in dve polsestri, za kateri nisem vedel, da obstajata.

Le njiju mi je bilo žal.

Seveda pa sem bil jaz tisti čuden, brezčuten, tisti, ki znova odriva nekaj, kar bo kasneje prišlo za njim. 

Pa ni.

Ne bi mu dal tega zadoščenja.

Če odmislimo odvraten prijem tesnobe nekje med srcem in črevesjem, ko sem pred kratkim po nesreči ob njegovi številki na viberju prebral :

Fotr:

Last seen a long time ago.

Črni Kos