Ponoči, v sobi, zavesa se prav nežno zgane,
vzdrhtim, zbujen, odprem oči zaspane.
Občutek je, kot da duša tvoja tu je, da me objame.
Ne vem kako, a drobna solza mi na lice kane.

Kje si, sprašujem zvezdice zaspane,
ko iščem te, noči so moje neprespane.
Prav rad položil glavo bi na tvoje rame,
a vprašanje zvezdam, očitno, teh ne gane.

Namišljen me dotik, zdaj, bolj kot čustvo gane,
speč, sledil bi ti skoz vsake pajčolane,
moje misli so v kaosu, nezbrane.

Sedim in gledam, zunaj so luči prižgane,
veter nebo počisti in prikaže zvezdice zaspane,
naenkrat solze, mi privro na lice, same.

Tomaž Jevšenak