Če pridem do vrat,

bodo tvoje duri zaprte?

Ko te zagledam

bodo tvoje oči z rokami zastrte?

Kam se je skril najin svet,

kje so časi minuli,

ko sva skakala po isti mlakuži?

Hodim po svoji poti,

kot vsak od nas.

Marsikaj nas na tej poti moti,

ko za vedno zapuščamo svojo vas.

Pozabimo na ljudi,

ki so z nami živeli

in se podamo v velika mesta

med pretkane zveri,

ker je pač do tja lepa cesta.

Hrepenenja ostanejo nekje globoko

in potem nekoč se spomnimo

na sedaj že raskavo mamino roko.

Kupimo kakšno rožo

in boječe do nje stopimo.

Čeprav smo se bali

nas ni nikoli pozabila,

vsak dan se je v upanju

do poštnega nabiralnika sprehodila.

Spet si bova morala vzeti čas,

da se bova na novo spoznala.

V pehanju za našo lastno srečo, pozabimo,

da se moramo zahvaliti vsakemu,

ki nam je nekoč dal našo popotno vrečo.

Vsaj pismo v nabiralniku

za trenutek vrne tej osebi

zaupanje v tvojo srečo.

Tomaž Jevšenak