Poznam moža, ki hodi tja
Na pesek vodo dihat,
Ki riblje vzdih in gnete stih,
Ko daje verze nihat
V napočen zvon, da zdrgnjen bron
Jim zvoke v kri namelje.
Poznam moža. Mogoče tja
Nekoč me sam odpelje.

Zdaj še ne ve, da sem, da sva
Razparana dvojina.
Samotni čuk je, ki klobuk
Mu plete pajčevina,
Ki plašč njegov je vetrolov
Za kamne nedognanja,
Ki mrak noči ga uroči
In veščec ga preganja.

Zatuli v led, se tre ob svet,
Zagrize v bedro svita,
Ves zaležan in neprespan
In trd od tonalita.
Ko iz kosti se mu cedi
Okrepenela rosa,
Najbolj divjá, najbolj žebra,
Najbolj mu pôje kosa.

Poznam moža, ki nosi tja
H klečem vse moje krče,
Jih osuši in posadi
V nabuhle votle vrče.
Ko v klasje gre, kar sem molče
Skričala v metrum plitek,
Je nem in bled. Je Kosolet.
Goji me za užitek.

Aleksandra Kocmut - Kerstin