
Kawabata je pisal o starcih pohotnih;
hodili so v skrite sobane k dekletom,
omamljenim, spečim – kot da so mrtve,
gledati rosno mladost v razcvetu.
Moški so bitja moči in dotika,
nežnost dlani pa lahko gre v pest;
težko zadržati je moč prirojeno,
ne odlomiti dišeče sekure.
Kaj pa bi starka z omamljenim mladcem?
Ljubeče bi slikala svoje spomine,
vedela, kdo je zares bil njen Človek.
Moški gradijo škarpe, ograje -
v malem ali velikem okviru;
pravi levijo se s časom v Človeka.
Nada, z Veliko začetnico ta Človek, le pravi se preLevi tako ....
Lp, Caki
Verjamem, da se bo to zgodilo in bo dobro za vse.
Škoda, da ne morem priti v petek v Lipovce; upam, da se srečamo v Celju; Ana že ima datum srečanja.
Strinjam se z idejo pesmi. Nekaterim uspe delati na sebi, v življenju videti lekcije in napredovati v človečnosti. Uspe se odločiti za "prav in obče dobro" in ne uničiti drugega, čeprav bi lahko.
Mož in Človek. Naj jih bo čim več.
Nada, nehaj že. človek je nonstop. dreku na razpolago. ker človek je živel stotisoč let, , ddokler ni prišel beljak z idejo , da bo jedel zlato.
zdaj je človek počil zver. enega za miljone življenj. in spet ni prav. spi naj kralj matjaž.
lp
Premišljujem o gornjem sporočilu ... kot da ni upanja??
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Nada
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!