bivam na dnu srca
ko se lupina zamaje
in kalček zastane
saj v noči ne jočem
le bežim kot norica
da pregorim
da me kri zalije
da v duši obnemim
in mračna ura odbije
ko dan je jesensko meglen
da gnijejo vezi s skrhanem pobočju
rumeni mah v starkinem naročju
in pridi
podaj papir, pero
da utrnem nanj svoje prekleto nebo
ko odpenjam bluzo
in se zlijem na tvoje tople prsi
izlušči me še danes
saj park je prijeten in lilije v cvetju

sheeba