koliba miru
Vonj zemeljskega
prodira skozi okno,
kapljica
opeva melodijo, gozdno.
Negibna,
našla sem uteho
v plamenu;
greje neusmiljeno telo,
duša dopušča počitek,
včeraj je pozabljeno,
tistega kratkega trenutka
zadihati je smelo.
In v njej najde zaklon, zadiha v miru.
Super je.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Iris Ivanuša
- 10. 12. 2024 ob 18:20
- Prebrano 138 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 84.3