Jutranje sonce zre v morja modrino,

kot v plesu žarki lebdijo nad gladino,

v vodi telo, ki miru si želi,

voda odnaša nemir in skrbi.

Ko zapreš oči, valovi šepetajo,

ko veter jih boža, nemirno trepetajo,

takrat začutiš morja utrip,

prisesa na telo se kot lignjev polip.

Mir in spokojnost se v srcu zbudi,

kot šepet, ki zdrami, čeprav ne govori,

čutim življenje, ki se iz tebe napaja,

kot tanka nit, nas povezuje in razdvaja.

V krhkem ravnovesju z naravo živimo,

planet, ki diha, pretirano dušimo,

če utrip izgine, ko za vedno zaspi,

z zadnjim utripom izginemo še mi.

Borut Kaučič