TIHOTA
Pajkova mreža odeta v ivje. V led okovan zapozneli cvet vrtnice. Tišina kraljuje nad belimi gozdovi, posutimi z zelenimi mahovitimi skalami. Utripa se ne čuti, srce stoji, življenje je ubito. Le skozi gole krošnje sonce riše po snegu zibajoče mreže.
Debela odeja, polna natlačenih snežink, prekriva okoliške vrhove. Dolgi beli jeziki se stegujejo po pobočjih skoraj do vasi.
V mehkobo pogreznjena gaz za mano deli ravnico na pol.
Pogled pasem na razprostrti razkošni globočini vse do morja, tanke zlate črte.
Prebiram poezijo.
Tako spokojna. Bela v zlati.
Z občutkom za nežnost in lepoto.
V belo zmrzal ovita toplina. Spokojna a hkrati nekje globoko pekoče boleča...
Lp. Olga
Maša. Ronja, Olga, hvala vam za lepe komentarje in zvestobo. Vse lepo, Majda.
Majda!
Na današnji (zame zelo naporen!) dan mi je tvoj zapis legel v srce.
Lepo te pozdravljam,
tuskulum
Tuskulum, napisala si nekaj lepega. Hvala. Majda.
Všeč mi je, edino zadnja dva verza bi odstranila in končala s: Prebiram poezijo, kaj meniš?
Lp, Ana
Ana, vesela sem tvoje pohvale, verz sem tudi odstranila, morda je bilo res preveč osebno. Hvala ti! Vse dobro, Majda.
Hvala, Ana, za vesel začetek dneva. lp Majda.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Majda Žvokelj
- 08. 12. 2024 ob 19:16
- Prebrano 466 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 261.16