
Bila je pot domov,
v jutranju meglici,
ko zora je vstala,
na molčeči kamen zasijala,
tudi na dom.. na moj dom...
a ni ga prepoznala.
Porušeno zidovje,
spomini na bilo je,
a zdaj več ni,
le zelena jeza
še obzidje gradi,
poleg nje
pa cvetlični nasadi.
Ali res je zapuščena?
Morda našla je srečo
v osami,
gradila se bo
v spominih,
z neizrečenimi zgodbami.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Iris Ivanuša
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!