Žalujem za poletjem 
ki odhaja in prihaja 
vsako leto kot 
odtujeni mi ljubimec- 
tako počasi, da 
čutiš ga na koži a
prehitro da videli 
bi se najini duši.
Junij vedno tolče 
mi na rosna vrata 
ko čas odide mi brez
postanka, oddaha.
Julij požiram z užitkom
kot sok ljubezni, ki
pije majhen ga otrok
iz materinih grobih rok.
Avgust na koncu
zagrize se mi v kožo,
da drugo leto spet
objokujem tisto kar
dala kot darilo 
mi je v spomine
sonce, morje in obalo,
kamor skrivam spomine
pred bližnjo zimo,
mojo mati- nostalgijo.

razbeljenalilija