
Mama stoji pred praznim hladilnikom,
njene roke iščejo po omarah,
v zraku je vprašanje, ki ga ne izgovorim:
Kaj bo danes za kosilo?
Iz škatle moke se dvigne oblak,
nežne dlani govorijo namesto nje.
Gib je tih, a pove vse:
nekaj preprostega, pa dovolj za vse.
V jedi ni nič posebnega,
a na krožniku je več kot hrana.
To je nekaj, kar zaveže dan,
kot vozel na ruti.
Mama ne odgovori z besedami,
odgovori s toplino.
V njenem pogledu je vse,
kar je zares treba vedeti.
Bravo! Pesem o pravi dobroti! V primernem času, ko nas Miklavž dobrote uči.
(+_+)
HO,
HO, HO. NISEM DEDEK MRAZ.
TUDI
ZA BOŽIČKA NI ŠE PRAVI ČAS.
ČE UGANETE, KDO JE HODIL TOD,
POSTANE
VAŠ TA KOŠ DOBROT.
Po resničnih dogodkih:
Pozvoni, odprem, pred
mano stoji,
kot se sama predstavi,
mlada mati
samohranilka.
Trije otroci,
osnovnošolci, stanovanje
podnajemniško, prosi za
denar.
Jaz ga ne dam.
Tudi sam imam otroke,
rečem.
Imam jo na sumu, da je
narkomanka.
Zahvali se, opraviči,
poslovi.
Zdi se mi, da ji gre na
jok.
In sedaj me grize.
Če jo je na moj prag res
pripeljalo
upanje, porojeno iz
krute stiske,
sam pa nisem imel poguma
in
sem to mirno prezrl,
kakšno je sploh lahko
zadoščenje?
tema
je v moji duši
luč
je ugasnila
oči
več ne žarijo
Timy,
ne skrbi, tudi če si slučajno zares napačno presodil:
napake, ki niso narejene iz hudobije, vedno Ljubezen sama pokrije!
Nežna, mehka, topla.
Moka, Dlan, Pogled, Pesem.
Čudovito začinjeno preprosto kosilo.
Čestitke k pesmi, ki prinaša svetlobo ...
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: TimotejB
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!