OSTANKI BESED
(ki to nočejo biti),
kapljajo na možgane.
Znova in znova.
Namesto da bi jih odgnala,
popustim.
Potem se,
(znova in znova),
sprašujem,
zakaj je pesem vodena,
zakaj se mi guba na čelu poglablja
in so kotički ustnic stisnjeni
v brezbarvni črto.
Kako zavidam oslom!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
- 05. 12. 2024 ob 08:40
- Prebrano 241 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 94.84
