Nič posebnega
Če želiš pesem, ki ni nič posebnega,
naj bo lahkotna, skoraj brezbrižna.
Začni z rimami, ki ne povedo nič:
»lep – tep, moč – koč«,
in že v začetku pokaži, da nima smisla.
Naj ritem tava, kot bi iskal pot,
besede naj se zlagajo brez prave zveze,
kot odpadli listi, ki jih veter
razpiha v praznino.
Piši o temah, ki so že zdavnaj izpete:
ljubezen, dež, morda luna.
A pazi – ne išči globine,
luna naj bo kot okrogla palačinka,
dež le nekaj mokrega,
ljubezen pa droben madež v rdečem.
Dodaj obvezne klišeje:
»Srce leti, vetrovi šepetajo,
življenje je reka brez mostu.«
Naj zveni resno, a ostane prazno:
»V noči je luč, ki ne gori.«
In potem – z močjo napačne muze,
zapiši konec, ki zareže:
»To je pesem.«
In res je – a nikogar ne gane.
Globoko o plitvem.
Ne daj se in pelji naprej svoj slog. Kdor ne razume, pa naj čita popevke.
Da, globoko v plitvem ... Vztrajaj Timy. Rada te prebiram.
Lp Tolminka
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: TimotejB
- 04. 12. 2024 ob 18:53
- Prebrano 233 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 159.1