Lepoto iz razgleda pil sem; nepremično
pri tem lahko te nežnost stre,
ne silnih čustev droga,
zapisanost k lepoti je usoda moja,
le kaj naj bi zameril lepi stvari.

Sto let sem čakal, da bom deležen
tvojih nežnih rok dotikov.
Narava čaka dar, potrpežljivo,
omamljen sem od grmov cvetja,
iz zelenih bregov slišim ptičje petje.

Stojim tam kot, da sem vkopan
srečo iščem za oblaki – vse zaman,
le bliski izza gora so naprej me gnali.
Leskečejo v daljavi snežni se kristali,
v omami za oblaki iščem samoroga.

Razpet sem med življenje, ki živim ga,
zgubljen sem v ječi moje iluzije,
na smrt bolan od sončnega smehljaja,
a vem, da sta potrebna mi nje lesket, bližina
zasanjan potujem v ozvezdja nepremična.

Poskusil sem pisati pesmi brez pravila
a vedno našla se beseda je,
ki moj poskus je v kali zavrnila.
Pravila za obliko davno so že napisali
zdaj vse kar delaš je za nekatere
bogoskrunstvo ...

Tomaž Jevšenak