
Zjutraj, ko veter razpre pljuča
in hladen začetek dneva zdrsne čez kožo,
pomislim na drobne trenutke,
ki se zgodijo,
kar tako,
brez napovedi.
Za izgube,
ki naredijo prostor.
Za nazadovanja,
ki odprejo oči.
Za poti,
čeprav ne vodijo nikamor.
Ni veliko,
le drobci:
nekaj, kar izgine,
a pusti sled.
A v vsakem trenutku,
sem hvaležen za življenje,
ki je samo moje.
drobni trenutki, ki se zgodijo kar tako
hvaležna za življenje
in tvojo pesem
Na tej poti skozi šolo življenja.
Hvala tudi z moje strani.
☆☆
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: TimotejB
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!