Manj je največ
Pod kupi suhega listja
je pred mojimi koraki
z glasnim šumenjem bežalo poletje.
Na golih ročicah dreves
so vrane kljuvale zimo.
Hodila sem
in nasproti so mi hodili ljudje,
oblečeni v bledico
in niti topli šali
niso ogreli njihovih oči.
Izgubili so koordinate sočutja.
Stopila sem iz smeri,
kjer so me številni od daleč bodrili,
da so lahko zvečer,
na oglasni deski dneva,
naredili kljukico.
Obdala me je peščica njih,
ki so me pozdravili z odkritimi obrazi
in me vabili
na izmenične polete v tandemu.
oblečeni v bledico
in niti topli šali
niso ogreli njihovih oči.
Tudi sama sem spoznal, da ni pomembno kaj drugi dajo tebi, ampak kako ti znaš pričarati dobroto v sebi, ne glede na srčne sestavine v ljudeh, ki so ob tebi.
Lp. Olga
Kako lep zapis. Zaključek mi da misliti.
Kdor v sebi ni prižgal lučke, ne more ne svetiti, ne greti.
Stvar odločitve je, s čim posegamo v svet.
Jeza je odločitev. Ljubezen tudi. Tako kot odgovor na vabilo za polet v tandemu. In še ena kljukica, odkljukana s turkizno.
Zanimiv in tudi simbolno poln sprehod (dodala sem ti vejico ali dve) ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Evelina
- 29. 11. 2024 ob 10:55
- Prebrano 366 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 158.8