Mislila sem

 da srce je moje

ugonobila suša in da kamen je postalo

da sredi bolečin in ran

na obrazu se trpljenje je poznalo.

Ker po poti sredi divjega trpljenja

me skrivno vodila je tvoja roka

čez planjave in čez morja

me spremljala tvoja misel je globoka

Iz kamna in iz skal je vstalo

moje utrujeno srce

klicalo sonce je in zvezde

naj končno pot se nova mi odpre

Zagledala sem tebe sredi polja

najlepši cvet v rokah držal si ti

stopal si počasi proti meni

in obsijalo me tisoč je luči

Želela izgoreti sem od sreče

da bi srce  moje zopet vzplamtelo

da kamnita tla bi se odprla

in življenje novo bi se spet začelo

Milena